Brežice, 24. 5. 2024
»Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše in brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas ...«
Ti verzi pesnice Mile Kačič so se mi utrnili ob tvojem nenadnem odhodu, draga Ida. Ti si znala splesti močne vezi z nami, »sončnicami«, kot si pravimo. V društvu si bila skoraj od začetka, poznali smo te kot tajnico in blagajničarko, kasneje tudi kot požrtvovalno vodjo in koordinatorko posavskega dela projekta Starejši za starejše. Slednjemu si posvetila ogromno časa, se izobraževala na številnih seminarjih in pridobljeno znanje navdušeno delila s sodelavkami. Za svoje delo na tem področju si prejela tudi mnoga priznanja. Kadar si le utegnila, pa si se nam pridružila na pohodih, izletih in srečanjih. Vedno se nam je zdelo, da sonce močneje sveti, ko si z nami.
Še štiri dni pred tvojim odhodom si nas vodila po brežiških, za nas neznanih poteh, nam srečna delila vtise z zadnjega seminarja, sodelovala pri naših načrtih za izlete in pohode v naslednjih mesecih in se jih veselila. Draga Ida, nemogoče je verjeti, da si odšla, da si nam takrat v Brežicah zadnjikrat pomahala vsa nasmejana. Vse smo se že veselile naslednjega srečanja. A odslej se bomo družile brez tebe, vendar boš z nami ̶ tam nekje izza mavrice nas bodo spremljale tvoja srčnost, milina, dobrota, iskrenost, dobra volja.
V imenu naše pohodniške skupine in vseh članic in članov Društva za preprečevanje osteoporoze vama, spoštovana Idina sinova Marko in Mitja, izrekam spoštljivo sožalje.
Vera Borštnar
